Kot četrtni svetnik Četrtne skupnosti Golovec že vrsto let spremljam težave prebivalcev Ljubljane na področju prometa in parkiranja. Danes je jasno, da se mesto sooča z resnim problemom, ki ga mestna oblast ni uspela pravočasno in ustrezno rešiti.
V številnih ljubljanskih soseskah prebivalci vsak dan izgubljajo dragocen čas z iskanjem prostega parkirnega mesta. To ni težava posameznikov, temveč posledica dolgoletnega zanemarjanja razvoja parkirne infrastrukture. Število avtomobilov se je povečevalo, gradnja parkirnih hiš in novih parkirnih površin pa temu ni sledila.
Namesto da bi mestna oblast najprej zagotovila dodatna parkirna mesta, želi širiti parkirne režime in uvajati nove omejitve. Takšen pristop je napačen. Ne moremo kaznovati ljudi zaradi težave, ki je niso povzročili sami.
Prebivalci Ljubljane avtomobila ne uporabljajo iz razkošja. Uporabljajo ga zato, ker morajo v službo, ker vozijo otroke v vrtec in šolo, ker skrbijo za starejše družinske člane ali ker javni prevoz marsikje še vedno ne omogoča primerne alternative. Mesto mora upoštevati dejanske življenjske okoliščine svojih prebivalcev, ne pa jih obravnavati kot problem.
Posebej zaskrbljujoče je, da se želi model, ki velja v mestnem središču, prenašati tudi v stanovanjske soseske. Soseske niso turistična območja. So prostor, kjer ljudje živijo. Zato morajo biti potrebe prebivalcev postavljene pred ideološke prometne eksperimente.
Prepričan sem, da bi morala Mestna občina Ljubljana najprej pripraviti celovit načrt gradnje parkirnih hiš na obrobju stanovanjskih sosesk, urediti sistem P+R, izboljšati javni prevoz ter šele nato razmišljati o dodatnih omejitvah. Vsaka odgovorna prometna politika temelji na načelu: najprej ponudi alternativo, šele nato uvajaj omejitve.
Zato razumem in podpiram prizadevanja prebivalcev ter civilnih iniciativ, ki opozarjajo na problematiko parkiranja v Ljubljani. Njihovo sporočilo »Najprej rešitve, nato omejitve« ni politični slogan, temveč zdravorazumska zahteva ljudi, ki želijo normalno živeti v svojem mestu.
Ljubljana si zasluži prometno politiko, ki bo temeljila na dialogu, strokovnosti in potrebah prebivalcev. Po dvajsetih letih vodenja mesta je čas, da se namesto novih prepovedi in omejitev začnejo iskati konkretne rešitve za vsakodnevne težave Ljubljančank in Ljubljančanov.