Po poročanju časopisne hiše Dnevnik je novembra lani v mariborskem Sodnem stolpu potekala javna razprava o izzivih trga prevzema preostanka odpadkov v termično obdelavo. Dogodek, na katerem je šesterica povabljenih razpravljala o nujnosti gradnje sežigalnic v Sloveniji, je bil tik pred koncem, ko je za besedo prosila gospa iz občinstva. Vprašanje je bilo namenjeno Urošu Vajglu, državnemu sekretarju na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (Mope), ki je sedel na odru. »Kam vam lahko jutri ali decembra letos dostavim odpadke? Kje imate skladišče? Kje je sežigalnica? Želim konkreten odgovor,« je bila ostra.
Vprašanje je poželo glasen aplavz občinstva. »Ne vem, ali ste bili tukaj med prvo uro razprave, ampak dejansko se zavedamo, da je to izziv. In rešitve nimam,« je odgovoril Vajgl. »Vsi, ki smo vpleteni v te verige, se moramo sestati in pogledati, kaj lahko storimo. Nimam čarobne palice in vam ne morem povedati, kje bomo jutri prevzemali večje količine odpadkov.«
Državnega sekretarja je soočila tudi Simona Biro, direktorica Centra za ravnanje z odpadki Puconci (Cerop), kjer so prejšnji teden zagoreli odpadki zaradi samovžiga. Poudarila je, da pozdravlja takšne okrogle mize in še bolj prizadevanja za gradnjo sežigalnic. Vendar jo jezi, da se na njih pogovarjajo o rešitvah, ki jih je mogoče po najbolj optimističnem scenariju uresničiti šele čez pet ali sedem let. »Kaj naj počnemo do takrat? Pred tem problemom si vsi zatiskajo oči. In to me je najbolj žulilo,« je bila ogorčena. »V regijskih centrih za ravnanje z odpadki se že od leta 2023 soočamo z nerešljivimi problemi. Odpadki se kopičijo in ne vemo več, kam z njimi. Deponije so prepolne, gorljiva frakcija je neprimerno skladiščena. Zato ni več vprašanje, ali bo zagorelo, ampak samo še, kje in kdaj. Prejšnji teden smo bili mi na vrsti. Razmere so se, kot že omenjeno, zaostrile leta 2023, ko je Madžarska ustavila prevzem teh odpadkov in je bilo nenadoma treba najti alternativne rešitve. Za odvoz, ki zahteva posebna izvozna dovoljenja, zdaj skrbijo številni zasebni posredniki, ki pa vedno težje najdejo odjemnika. Zato so se zapolnila tudi njihova (začasna) skladišča. Izrazito so se razmere zaostrile v začetku leta, ker je bilo nekaj sežigalnic v Avstriji in na Slovaškem v remontu. V Puconcih se je do požara nakopičilo 3600 ton gorljivega nereciklabilnega ostanka po obdelavi mešanih komunalnih odpadkov. »Zdaj ga je pravzaprav še več, saj je prepojen z vodo, doda direktorica.
Ministrstvo bo izvedlo mednarodni razpis, s katerim bi poiskali (tujega) partnerja za prevzem večjih količin slovenskih odpadkov. »Zdaj se pogovarjamo o bolj oddaljenih destinacijah, o Grčiji, Švedski, Nizozemski,« razkrije Simona Biro. Ministrstvo v zvezi s tem ne sporoča ničesar konkretnejšega. Regijski centri za ravnanje z odpadki – v Sloveniji jih je osem – so že ponovili svoje zahteve, da država začne končno izvajati veljavno zakonodajo o varovanju okolja in državno gospodarsko javno službo ter nemudoma uredi prehodno obdobje do vzpostavitve sežigalnic. Na ministrstvu medtem v dialogu z deležniki preučujejo tudi možnosti drugih sistemskih rešitev, ki bi odpravile izzive izvoza mešanih komunalnih odpadkov v prehodnem obdobju.
Simona Biro izpostavlja, da občine niso ustanavljale regijskih centrov zato, da bi skladiščili tudi odpadke za potrebe izvajanja državne gospodarske javne službe. »V teoriji bi sistem moral delovati tako, da se material, ki je primeren za sežiganje, pri nas zadrži le kratek čas, največ nekaj dni, preden se ga odpelje v sežig. Ne pa da se regijski centri danes dobesedno utapljamo v odpadkih,« pravi. Ob tem še doda, da si moramo v Sloveniji nehati zatiskati oči in se začeti zavedati, da tako ne gre več naprej in da potrebujemo sežigalnico. Upa, da bo prebivalstvo spoznalo to nujnost. Zamislite si razmere, če bi prenehali odvažati odpadke. Povprečno gospodinjstvo jih letno ustvari dve toni.
Vir. Dnevnik.si