Karolina Korenčan je Ljubljančanka, ki ji ni vseeno, kaj se dogaja v njeni okolici. Dolga leta je dejavna članica Nove Slovenije. Kot predsednica Ženske zveze NSi si prizadeva za povezovanje, opolnomočenje in pogum žensk v javnem življenju. Na letošnjem kongresu stranke NSi na Polzeli je prejela srebrno priznanje NSi – kot zahvalo za svoje dolgoletno, predano in srčno delo za skupno dobro. V pogovoru razkrije, kaj ji priznanje pomeni, kateri trenutki so ji ostali najbolj v spominu, kje črpa energijo in kaj jo vodi v življenju, ki ga zaznamujejo vera, družina in služenje skupnosti.
Kako bi se predstavili nekomu, ki vas ne pozna – kdo je Karolina Korenčan v enem stavku?
Karolina je Ljubljančanka, ki ji je mar, kaj se dogaja v njeni okolici.
Kaj za vas osebno pomeni srebrno priznanje NSi in kako ste ga doživeli ob prejemu na letošnjem kongresu na Polzeli?
Priznanja sem bila vesela, saj vsako priznanje pomeni nagrado za trud, ki so ga drugi opazili.
Kakšno sporočilo bi radi ob prejemu tega priznanja namenili članom NSi ter širši javnosti?
Vredno je nameniti svoj čas, energijo, znanja za skupno dobro, za razveseljevanje drugih, za lepše odnose, za mali kamenček v mozaiku sveta in za lepši jutri.
Ko pogledate nazaj na svoje dolgoletno delo v stranki, kateri trenutki ali dosežki so vam najbolj ostali v spominu?
Najbolj živo mi ostaja v spominu, ko sem postala predsednica Ženske zveze NSi. To delo sem sprejela z vso odgovornostjo in željo po ustvarjanju. Veseli me, da smo v Ženski zvezi NSi začele izdajati časopis Ženski odmevi, izšlo je že 8 številk, to pa je že nekaj. V spominu bodo zapisana tudi številna prijateljstva, ki so se ob delu stkale med nami.
Kateri so bili največji izzivi, s katerimi ste se soočili pri svojem delu v NSi, in kako ste jih premagovali?
Kot predsednica ženske zveze želim združevati ženske, dajati pogum, da si upamo stopiti izven domačega praga in delati dobro za širšo skupnost. Korake naprej lažje delamo, ko se podpiramo med seboj. Kako premagujem te izzive? Najprej s tem, da tako živim sama, da privoščim uspeh drugi, da si pomagamo med seboj. Organiziram dogodke za ženske. Meni je bilo v začetku kar malo tuje, da sem odšla od doma brez otrok in brez moža. Ko vidim uspehe tudi na tem področju, vem da je tudi to prava pot.
Kdo vas je v vseh teh letih najbolj spodbujal in vam stal ob strani pri vašem delu v NSi?
Najprej sta bila to moja starša, ki sta bila med prvimi ustanovnimi člani SKD. Vabila sta me, naj se tudi jaz pridružim. Potem pa župnija Bežigrad. Tu sem se po maši srečevala z Lidijo in Antonom Drobnič, dr. Janezom Dularjem, Lojzetom Peterletom… Prav Lidija Drobnič me je po maši za Bežigradom našla in me povabila k sodelovanju. Tudi ob Mojci Kuclar Dolinar, s katero sva sodelovali tudi službeno, sem doživela veliko spodbud. Potem Silva in Milan Matos, s katerimi smo se srečevali preko Najine poti. Pa predsednik seniorjev Zdravko Luketič. Moj nabor ljudi, s katerimi se podpiramo je res velik in tega sem vesela. Rada sem v družbi, rada izmenjujem mnenja in se tako nenehno učim.
Kaj pa počnete, ko ne delate za stranko – kako najraje preživljate prosti čas in kje najdete energijo?
Z možem sva člana zakonskih skupin Najina pot in skupaj urejava interno glasilo, ki izhaja že 36 let. Sem z veseljem gradbenica. V službi se ukvarjam z gradnjo objektov protipoplavne varnosti. Sem mama štirim otrokom in babica in rada imam te moje potomce. Skrbim tudi za moja 90. letna starša in me to izpopolnjuje. Imamo hišo z vrtom, ki ga obdelujem. Z možem rada potujeva, kolesariva, rada romava: to leto sva kolesarila od Ljubljane do Brezij in naprej vse do Višarij, na dan srečanja treh dežel. Kje najdem energijo? To mi daje ljubi Bog.
Kakšne so vaše želje in cilji za prihodnost – tako osebno kot tudi glede vloge NSi v slovenski družbi?
Želim ostati aktivna in se še naprej polno posvečati delu za skupno dobro. Prepričana sem, da je v življenju treba včasih stisniti zobe, a si nato tudi privoščiti lepe trenutke. Najpomembnejše je, da živim v skladu s krščanskimi vrednotami, ki so temelj moje poti – poštenost, odgovornost, iskrenost. Želim, da bi te vrednote močneje zaznamovale tudi našo družbo, saj le tako lahko ustvarimo boljšo prihodnost za vse.