Ker sprejeti zakon ne rešuje ključnih težav slovenskih upokojencev. Ne dviguje najnižjih pokojnin, ne odpravlja dolgoletnih krivic v sistemu in ne uvaja pravičnosti – uveljavlja le nov mehanizem, ki koristi peščici, ne pa večini.
Ker prinaša posebne dodatke le izbranim posameznikom, ki jih bo oblast razglasila za »izjemne«. S tem odpira vrata subjektivnim presojam in političnim preferencam, kar je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom.
Ker zakon ni celovita podpora slovenski kulturi. Mnoga področja kulturnega ustvarjanja so iz nabora upravičencev izpuščena – ponesreči ali namenoma? Težko verjeti, da gre zgolj za napako.
Če želimo obnoviti zaupanje v pokojninski sistem, morajo pokojnine temeljiti na jasnem in poštenem merilu: na vplačanih prispevkih in delovni dobi. Vsak odmik od tega načela vodi v neenakost. Umetniške nagrade in dosežke lahko država ovrednoti drugače – ne pa skozi sistem dodatkov, ki bi morali biti vezani na delo, ne na politične ocene zaslug.
Vsak upokojenec ima za seboj življenjsko delo. In vsak si zasluži dostojno starost. Pravična država ne deli privilegijev, ampak ustvarja pogoje, v katerih smo vsi spoštovani – brez izjem.
Sporna je tudi širitev priznanj in nagrad, ki odpirajo vrata do dodatka. S tem se širi krog upravičencev in povečujejo javnofinančne obveznosti. Še posebej zaskrbljujoče je, da se odločanje o dodelitvi dodatka ne izvaja več na ravni vlade, temveč ga zakon prenaša na ministrstvo za kulturo. Postopek tako postaja avtomatičen in manj pregleden.
In nenazadnje – ne moremo spregledati mačehovskega odnosa države do ljubiteljske kulture. Ta je v številnih krajih temelj kulturnega življenja. Ko država nagrajuje le posamezne »izjemne« ustvarjalce, pri tem pa prezre tisoče prostovoljcev, mentorjev in kulturnih delavcev iz lokalnih skupnosti, pošilja napačno in krivično sporočilo.
Zato bom na referendumu glasoval proti. Ne zato, ker bi bil proti umetnosti – temveč zato, ker verjamem v pravičnost, preglednost in kulturo, ki pripada vsem.