Mojca Sojar, mestna svetnica Nove Slovenije v Ljubljani, je opozorila župana Mestne občine Ljubljana (MOL) na vprašanje, ki je že dolgo odprto: zakaj mestna oblast ne ponudi primernega prostora za pokop posmrtnih ostankov 3.450 žrtev, izkopanih iz brezna pod Macesnovo gorico. Ostanki teh žrtev, večinoma izvensodno pobitih Slovencev, so bili izkopani jeseni 2022 in so trenutno shranjeni v zabojnikih v prostorih kočevskega komunalnega podjetja.
Mojca Sojar je v ustnem vprašanju poudarila, da gre za izjemno občutljiv in pomemben trenutek za ohranitev zgodovinskega spomina na žrtve druge svetovne vojne in povojnih pobojev, ki so še vedno tema številnih političnih in družbenih razprav. Zanimalo jo je predvsem, zakaj MOL in Javni podjetje Žale, ki upravlja z mestnimi pokopališči, ne omogočita pokopa teh posmrtnih ostankov na primernem mestu v Ljubljani.
Odziv MOL: prostorska omejenost in lokalna prioriteta
Na vprašanje mestne svetnice pa ni odgovoril župan, temveč Mateja Demšič, vodja oddelka za kulturo MOL, ki je v svoji obrazložitvi poudarila, da so pokopališča v lasti MOL namenjena predvsem lokalnemu prebivalstvu oziroma občanom Ljubljane. Občina se že dolgo sooča s pomanjkanjem prostora za nove pokope, saj so mestna pokopališča vedno pod pritiskom širjenja, kar pomeni, da so sredstva, vložena v njihovo širitev, v glavnem usmerjena v pokop umrlih iz mestnega okolja.
Demšičeva je izrazila nasprotovanje predlogu, da bi posmrtni ostanki iz drugih grobišč, ki so posledica vojn in povojnih pobojev, našli svoj mir na ljubljanskih pokopališčih. Predlagala je, da se posmrtni ostanki pokopljejo v Spominskem parku Teharje. Po mnenju MOL bi bil ta park primeren kraj za pokop posmrtnih ostankov žrtev, saj je zasnovan kot spominski prostor za vse žrtve, ki so bile žrtve političnega nasilja v času druge svetovne vojne in po njej.
Pogled v prihodnost: politična in družbena razsežnost
Vprašanje o pokopu posmrtnih ostankov iz roškega morišča je le del širšega političnega in družbenega spora v Sloveniji, ki se še vedno bori z vprašanjem pomiritve in sprave po drugi svetovni vojni. Ta tema ni zgolj vprašanje pokopališča, ampak tudi vprašanje spomina, prepoznavnosti žrtev in spoštovanja zgodovinske resnice.
“Izziv, pred katerim se znajdemo danes, ni le v tem, kje bodo pokopani posmrtni ostanki, temveč tudi v tem, kako bomo kot družba pristopili k temu delu zgodovine, ki je še vedno predmet različnih interpretacij in čustvenih odzivov. Iz tega izhajajo tudi vprašanja o pomenu spominskih parkov, kot je Teharje, ter vlogi občine in države pri skrbi za zgodovinski spomin in spoštovanje vseh žrtev,” je strnila odzive Sojarjeva.